Ave, Cesar: najbolj veseli bomo, če bo vsem zaprl usta

Grafika: SK

Komentar o neprimernosti komentarjev nogometne javnosti ob imenovanju novega selektorja članske reprezentance. Slovenija pozablja, kdo in kaj je Boštjan Cesar ter kaj je dal slovenskemu nogometu.

Vesoljna Slovenija se je v teh dneh tudi v nogometnih debatah znova naslonila na tisto, kar radi vtaknemo v koš z imenom slovenska folklora. To je ‘jamranje’.

Nogometno občestvo v deželi na sončni strani Alp, ki ga sicer premakne le redko katera tema, kaj šele, da bi ga spravila na nogometne stadione, se je spet množično preselilo v svoje najljubše ‘delovno okolje’. To pa so najrazličnejše spletne platforme, portali in družbena omrežja.

Tam poteka nesmiselno tekmovanje v tem, kdo bo bolj kritiziral oziroma celo užalil izbor novega slovenskega selektorja Boštjana Cesarja. Dolgoletni kapetan slovenske reprezentance si že zaradi srčnosti, predanosti grbu in dejstvu, da je šel za Slovenijo vedno z glavo skozi zid oziroma pod noge nasprotnika, ne zasluži besedne obravnave, kakršne je deležen v zadnjih dneh.

Ljudje božji (in neverujoči), dajmo malce stopiti na žogo in Cesarju dati čas, da se dokaže. Garancije rezultata v nogometu tako ali tako nikoli ni. Da pa lahko tudi mladi trenerji s svojo energijo in poznavanjem specifične materije, kar je nogometna reprezentanca, ustvarijo rezultat, pa sta denimo v preteklosti dokazala tudi že Srečko Katanec in Matjaž Kek.

Naj vam ponudim razmišljanje enega izmed izkušenejših, pametnejših, zrelejših in modrejših novinarskih kolegov, ki je nogometno-novinarski debati o tem, ali je Cesar v resnici prava izbira za selektorja, dejal: “Za Katanca sploh nismo vedeli, da je trener, ko je postal selektor. Pa glejte, kakšen rezultat je naredil.”

Cesar je bil za naravnega naslednika Matjaža Keka postavljen že pred leti. To je nenazadnje potrdil tudi predsednik Radenko Mijatović, ki je ob Cesarjevem imenovanju za selektorja javno priznal, da je bil Ljubljančan v prednosti pred ostalimi kandidati. Vloga Kekovega naslednika mu je bila namreč s strani najpomembnejših ljudi v slovenskem nogometu, in tu ne mislimo samo na predsednika Mijatovića, obljubljena in dodeljena že v času, ko je še deloval kot pomočnik v strokovnem štabu A reprezentance. Dana beseda pa očitno v določenih krogih še vedno nekaj velja in tako je pred Cesarjem priložnost, kakršne ne bo imel nikoli več v kareiri.

Res je, v primerjavi z imeni, kot so Darko Milanič, Ante Šimundža in tudi nenazadnje Luka Elsner, ima Cesar neprimerno manj trenerskih izkušenj. Njegova edina prava, čeprav so jo na NZS ob najavi novega selektorja nespretno ignorirali, je vodenje Maribora. Ne strinjamo se z novinarskimi kolegi, ki so pred časom zapisali, da je bilo njegovo vodenje Maribora polom. Dejstvo pa je, da mu ni uspelo držati koraka z obema Špancema na klopi Olimpije in Celja ter sta Victor Sanchez in Albert Riera z Olimpijo oziroma Celjem v lanski sezoni ‘vzela’ obe domači lovoriki.

A biti klubski trener in reprezentančni selektor sta vendarle precej različni vlogi. Če kaj, pa ima Cesar v sebi veliko energije, sposobnosti motivacije in tudi občutka, kdaj in kako pritisniti na nogometaše, da bodo dali nekaj več. Ne pozabimo, Slovenija je eno svojih najboljših tekem zadnjih let odigrala ravno pod taktirko Ljubljančana, ko je marca 2024 v Stožicah z 2:0 padla velika Ronaldova Portugalska.

Še enkrat torej, garancij, da bo Slovenija pod Cesarjem uspešna, ni. In prav mogoče je, da bomo čez leto, dve, razočarano ugotavljali, da so odločevalci na Nogometni zvezi Slovenije in njihovi bližnji svetovalci z njegovim imenovanjem naredili veliko napako.

Toda res ni pravega razloga niti smisla, da novega selektorja že vnaprej prečrtamo. Tako, kot je javnost to storila denimo s Slavišo Stojanovićem, pa Tomažem Kavčičem, ki sta se hitro utopila v vrtincu negativizma, ki je zajel slovensko reprezentanco. In ja, klima v našem nogometu tudi trenutno ni ravno pozitivna, ampak to ni krivda Boštjana Cesarja.

Odgovornost novega selektorja je vodenje slovenske reprezntance. Torej skrb za tisto najboljše, kar premore slovenski nogomet. Njegov veliki cilj pa je uvrstitev na Euro 2028. Če bo Slovenija tam, potem bodo vse težke besede sedanjosti v prihodnosti zvenele kot popolna neumnost. In vsi skupaj, tudi tisti, ki te dni v vaših ateljijih tipkovniške umetnosti neumorno klešete takšne in drugačne globokoumnosti, bomo ob takšnem razpletu najbolj veseli in srečni.